Otepanje v Bohinju
Kratek opis
Otepanje je šega, ki jo pred novim letom izvajajo maskirani koledniki otepovci v vaseh Zgornje Bohinjske doline. Obiščejo vse hiše v vasi in voščijo srečno novo leto, družine pa jih obdarujejo.
Utemeljitev vpisa
Otepanje je šega, ki jo v Sloveniji pred novim letom izvajajo le še v petih vaseh Zgornje Bohinjske doline. Vsakoletni obhodi našemljenih kolednikov po vseh hišah v vasi utrjujejo občutek lokalne pripadnosti in imajo za lokalno prebivalstvo velik pomen. Kljub nekaterim spremembam, ki jih je tako glede likov kot njihove oprave prinesel čas, ostaja jedro šege – obhod vseh hiš v vasi in izrekanje voščila ter prejemanje daril – nespremenjeno. Fantje se najprej s šego srečujejo kot opazovalci, pozneje aktivno sodelujejo pri njenem izvajanju. Fantovske skupnosti kot formalne organizacije ne delujejo več, vendar se znanje o izvajanju otepanja vsako leto prenaša na mlajše, ki jih vključujejo v izvajanje šege. Otepanje v Studorju in Stari Fužini postaja tudi del turistične ponudbe Bohinja.
Otepanje je šega, ki jo pred novim letom izvajajo le še v vaseh Zgornje Bohinjske doline, kjer maskirani koledniki (otepovci, šeme) obiščejo vse hiše v vasi, voščijo srečno novo leto in sprejemajo darove, med katerimi je najbolj tradicionalna klobasa. V Stari Fužini in Studorju se otepovci vključujejo tudi v turistično ponudbo Bohinja.
V Stari Fužini in Studorju otepajo na štefanovo (26. decembra, na nekdanji fužinarski praznik), v Bohinjski Češnjici, Srednji vasi in Jereki pa na silvestrovo (31. decembra). Otepajo fantje, največkrat srednješolci. Približno en mesec pred otepanjem na sestanek udeležencev povabijo tudi nove člane in si razdelijo vloge: ženske like vedno prevzamejo novi oziroma najmlajši fantje, najvišji fant pa je najprimernejši za lik novega leta. Postorijo vse potrebno v zvezi s kostumi ter določijo vodjo, ki bo na čelu skupine in bo skrbel za obnašanje skupine med obhodi.
Na dan otepanja se zberejo na določenem mestu in se namaskirajo. Trajanje otepanja je odvisno od števila hiš v vasi, običajno poteka od srede dneva do poznih večernih ur. V vseh vaseh obiskujejo hiše po ustaljenem vrstnem redu, da domačini vedo, kdaj jih lahko pričakujejo, in so takrat doma. Še vedno je namreč živo prepričanje, da otepovci prinašajo k hiši srečo. Če pa se zgodi, da nikogar ni doma ali jim ne odprejo vrat, otepovci ponekod še vedno na hišna vrata ali pročelje hiše narišejo klobaso.
Povsod je del skupine tudi nenašemljen harmonikar, ki igra na poti od hiše do hiše, pred hišo pa harmonika utihne. Najprej vodja skupine, nato pa še preostali člani skupine pred hišo ali v hiši voščijo gospodarju, gospodinji in preostalim družinskim članom srečno in zdravo novo leto ("srečnga pa zdravga" ali "srečn nov let"). V zameno dobijo klobaso, jajca, pijačo in denar. V preteklosti so otepovci z domačini tudi zaplesali, danes to opuščajo. Ker obhodi trajajo do poznih večernih ur, se skupine v vnaprej določenih hišah ustavijo in okrepčajo. Po otepanju si fantje razdelijo darove in se razidejo ali pa koledovanje končajo s skupno pogostitvijo, katere del so tudi nabrani darovi.
Velikost skupin se nekoliko spreminja glede na število primernih fantov za otepanje, običajno je v njej od sedem do petnajst članov. Število otepovcev, liki in njihove oprave se razlikujejo po posameznih vaseh. V nekaterih skupinah so ohranili ali pa obnovili tradicionalne like s kožuhovinastimi opravami in naličji iz kožuhovine ali platna. V vseh vaseh nastopa lik babe – v žensko oblečen fant s košaro ali cekarjem za zbiranje in prenašanje jajc. Običajno jo spremlja moški lik, v dveh vaseh pa nastopata dva para (ta star par, ta mlad par). V vseh skupinah sta lik, ki v žaklju ali košu prenaša klobase, ter lik, imenovan novo leto, ki ima za vratom obešeno leseno škatlo z napisom "Srečno" in letnico otepanja, v katero zbira denar, ter v nekaterih vaseh tudi vodi evidenco o prejetih darovih. Po drugi svetovni vojni so v dveh skupinah dodali lika zdravnika in dimnikarja.
Ljudski spomin o šegi, ki so jo tradicionalno izvajali le v domači vasi, sega v zadnja desetletja 19. stoletja. Takrat naj bi otepovci, ki so večinoma izhajali iz revnih družin, pred vsako hišo zapeli kolednico. Pred drugo svetovno vojno so poleg vasi, kjer otepajo še danes, otepali tudi na Gorjušah in Koprivniku. Do poroke so lahko otepali člani fantovske skupnosti, ki so bili že poklicani na nabor in so bili stari več kot 18 let. Skupine otepovcev so bile večje, kot so sedaj. Po obhodu so se zbrali v eni od hiš, skuhali zbrane klobase in plesali z dekleti.
Maskirani liki naj bi predstavljali duhove umrlih, ki se v dolgih nočeh po zimskem solsticiju vračajo med žive, po ljudskem prepričanju pa naj bi predstavljali družino s spremljevalci, ki zaradi revščine prosi za denar. Obhodi maskirancev v času zimskega solsticija so znani tudi drugod po Evropi.
V Stari Fužini in Studorju otepajo na štefanovo (26. decembra, na nekdanji fužinarski praznik), v Bohinjski Češnjici, Srednji vasi in Jereki pa na silvestrovo (31. decembra). Otepajo fantje, največkrat srednješolci. Približno en mesec pred otepanjem na sestanek udeležencev povabijo tudi nove člane in si razdelijo vloge: ženske like vedno prevzamejo novi oziroma najmlajši fantje, najvišji fant pa je najprimernejši za lik novega leta. Postorijo vse potrebno v zvezi s kostumi ter določijo vodjo, ki bo na čelu skupine in bo skrbel za obnašanje skupine med obhodi.
Na dan otepanja se zberejo na določenem mestu in se namaskirajo. Trajanje otepanja je odvisno od števila hiš v vasi, običajno poteka od srede dneva do poznih večernih ur. V vseh vaseh obiskujejo hiše po ustaljenem vrstnem redu, da domačini vedo, kdaj jih lahko pričakujejo, in so takrat doma. Še vedno je namreč živo prepričanje, da otepovci prinašajo k hiši srečo. Če pa se zgodi, da nikogar ni doma ali jim ne odprejo vrat, otepovci ponekod še vedno na hišna vrata ali pročelje hiše narišejo klobaso.
Povsod je del skupine tudi nenašemljen harmonikar, ki igra na poti od hiše do hiše, pred hišo pa harmonika utihne. Najprej vodja skupine, nato pa še preostali člani skupine pred hišo ali v hiši voščijo gospodarju, gospodinji in preostalim družinskim članom srečno in zdravo novo leto ("srečnga pa zdravga" ali "srečn nov let"). V zameno dobijo klobaso, jajca, pijačo in denar. V preteklosti so otepovci z domačini tudi zaplesali, danes to opuščajo. Ker obhodi trajajo do poznih večernih ur, se skupine v vnaprej določenih hišah ustavijo in okrepčajo. Po otepanju si fantje razdelijo darove in se razidejo ali pa koledovanje končajo s skupno pogostitvijo, katere del so tudi nabrani darovi.
Velikost skupin se nekoliko spreminja glede na število primernih fantov za otepanje, običajno je v njej od sedem do petnajst članov. Število otepovcev, liki in njihove oprave se razlikujejo po posameznih vaseh. V nekaterih skupinah so ohranili ali pa obnovili tradicionalne like s kožuhovinastimi opravami in naličji iz kožuhovine ali platna. V vseh vaseh nastopa lik babe – v žensko oblečen fant s košaro ali cekarjem za zbiranje in prenašanje jajc. Običajno jo spremlja moški lik, v dveh vaseh pa nastopata dva para (ta star par, ta mlad par). V vseh skupinah sta lik, ki v žaklju ali košu prenaša klobase, ter lik, imenovan novo leto, ki ima za vratom obešeno leseno škatlo z napisom "Srečno" in letnico otepanja, v katero zbira denar, ter v nekaterih vaseh tudi vodi evidenco o prejetih darovih. Po drugi svetovni vojni so v dveh skupinah dodali lika zdravnika in dimnikarja.
Ljudski spomin o šegi, ki so jo tradicionalno izvajali le v domači vasi, sega v zadnja desetletja 19. stoletja. Takrat naj bi otepovci, ki so večinoma izhajali iz revnih družin, pred vsako hišo zapeli kolednico. Pred drugo svetovno vojno so poleg vasi, kjer otepajo še danes, otepali tudi na Gorjušah in Koprivniku. Do poroke so lahko otepali člani fantovske skupnosti, ki so bili že poklicani na nabor in so bili stari več kot 18 let. Skupine otepovcev so bile večje, kot so sedaj. Po obhodu so se zbrali v eni od hiš, skuhali zbrane klobase in plesali z dekleti.
Maskirani liki naj bi predstavljali duhove umrlih, ki se v dolgih nočeh po zimskem solsticiju vračajo med žive, po ljudskem prepričanju pa naj bi predstavljali družino s spremljevalci, ki zaradi revščine prosi za denar. Obhodi maskirancev v času zimskega solsticija so znani tudi drugod po Evropi.