Gradnja kranjskih sten
Kratek opis
Gradnja kranjskih sten ali lesenih kašt je tehnika, ki se uporablja pri urejanju vodotokov in sanaciji erozijskih žarišč ter pogojno stabilnih pobočij. Za gradnjo kranjske stene se uporabljajo rešetkasto sestavljena debla in kamen.
Utemeljitev vpisa
Gradnja kranjske stene ali lesene kašte je edinstven primer dobre prakse urejanja vodotokov. Ne glede na delno spreminjanje in nadgrajevanje tehnike skozi čas ostajajo ključni elementi kranjske stene nespremenjeni in so izjemna tehniška dediščina slovenskih vodarjev in hudourničarjev. Kranjska stena ali lesena kašta ima izjemen kulturni, gospodarski, tehnični in naravovarstveni pomen v okviru upravljanja voda in širše. Kulturni pomen gradnje kranjskih sten ali lesenih kašt je predvsem izobraževalni, ključna sta prenos tradicionalnih znanj in tehnik ter uporaba lokalnih gradiv. Prav tako je pomemben etnološki vidik, ki vključuje življenje določenih skupin ljudi, med njimi vodarjev, gozdarjev, tesarjev in kamnosekov. Ohranjanje in spodbujanje gradnje kranjskih sten imata velik pomen na področju sonaravnega urejanja voda in posledično udejanjenja številnih sodobnih načel trajnostnega razvoja.
Človek je skozi čas nadzoroval nekatere naravne procese in izkoriščal vodno energijo vodotokov z različnimi tehnikami in napravami. Kot tradicionalna tehnika urejanja vodotokov je znana gradnja lesenih kašt ali kranjskih sten, ki se je intenzivneje izvajala do druge svetovne vojne. Obstoječi tovrstni objekti so se vzdrževali vse do 70-ih let preteklega stoletja, ko je mogoče zaznati velik porast gradnje betonskih objektov. Kljub temu se je gradnja kranjskih sten kontinuirano izvajala na vodotokih, kjer dostop s strojno mehanizacijo ni bil možen – predvsem na hudournikih. V zadnjem obdobju ponovno zaznavamo rast gradnje lesenih kašt ali kranjskih sten, saj so tovrstne ureditve do okolja prijazne in sovpadajo z načeli trajnostnega razvoja.
Lesene kašte so bile sprva grajene kot "lesene kletke", napolnjene s kamenjem. Sestavljene so bile podobno kot brunarice. Za enostavnejše konstrukcije so se uporabljala drevesa, ki so bila v bližini vodotoka. Za zahtevnejše konstrukcije se je uporabljal hrastov les. Les se je povezoval z dolgimi, ročno izdelanimi štirioglatimi kovaškimi žeblji, pa tudi z dolgimi tesarskimi sponami. Pozneje je povezovanje potekalo v ogliščih "lesene kletke" z okroglo jekleno palico. Prostor med debli se je zapolnil s kamnom, odpornim proti zmrzali – najpogosteje z lomljencem ali debelimi prodniki. Gradnja lesenih kašt je do danes v posameznih segmentih nadgrajena, predvsem so drugačni posamezni elementi. Manjše razlike so pri izvedbi samega objekta, sicer pa je glavna razlika ta, da so se pred desetletji dela opravljala ročno, danes so številne faze gradnje izvedene strojno. Večji poudarek je na okoljevarstvenih zahtevah, saj je pomembno, da se objekt zgradi na način, ki je za okolje najbolj sprejemljiv, oziroma tako, da se kar najbolj omilijo negativni vplivi objekta.
Gradnja lesenih kašt je prepoznana kot dobra praksa urejanja vodotokov. Zanjo je značilno, da je precejna in podajna, da se lahko dobro prilagaja značilnostim terena, prav tako je cenovno sprejemljiva in povzroča majhne negativne vplive na okolje ter se zaradi uporabe lokalno značilnih materialov dobro vklaplja v krajino. Tehnika gradnje lesenih kašt je uporabna tudi v povezavi z drugimi rabami vode (turizem, rekreacija), ugodno vpliva na kakovost bivalnega okolja in ima velik kulturno-izobraževalni pomen, saj je to tradicionalna tehnika urejanja vodotokov, pri kateri se znanje prenaša prek številnih generacij.
Gradnja lesenih kašt je značilna predvsem za Alpsko in Predalpsko Slovenijo: za hudournike, gorske in hribovite vodotoke, ki jih zaznamujejo velik padec dna vodotoka, velika premostitvena zmogljivost in intenzivni erozijski procesi. Na teh vodotokih je zaradi velikega padca dna značilen velik potencial za izkoriščanje vodne energije. Tovrstni objekti so bili v preteklosti na Belci, Radovni, Tržiški Bistrici, Kokri, Sori, pritokih Gradaščice, Kamniški Bistrici, Savi idr. Lesene kašte se gradijo tudi danes in so značilna tehnika urejanja vodotokov, prisotna na številnih vodotokih – med njimi na Savi Dolinki, Savi Bohinjki, Ribnici, Kokri, Savinji, Čerinščici, številnih hudournikih (Smrečji graben, Srednji graben, Čvelov graben, Lolov graben) idr. Lesene kašte se gradijo tudi v drugih državah Evrope in sveta – predvsem so značilne za Avstrijo, Italijo, Švico in Nemčijo.
V slovenskem prostoru se za poimenovanje tehnike pogosteje uporablja izraz lesena kašta, saj se je izraz kranjska stena opustil oziroma ni zaživel, a ga danes ponovno uporabljamo prav zaradi identifikacije tehnike s prostorom (krajino/pokrajino). Prvi slovenski pisni vir z omembo kranjske stene se navezuje na idrijske klavže v letih 1879 in 1884. V nemški in avstrijski literaturi je zaslediti strokovne razlage poimenovanja tehnike, navedeno je, da se tehnika imenuje po deželi Kranjski, za katero so bile značilne tovrstne ureditve.
Lesene kašte so bile sprva grajene kot "lesene kletke", napolnjene s kamenjem. Sestavljene so bile podobno kot brunarice. Za enostavnejše konstrukcije so se uporabljala drevesa, ki so bila v bližini vodotoka. Za zahtevnejše konstrukcije se je uporabljal hrastov les. Les se je povezoval z dolgimi, ročno izdelanimi štirioglatimi kovaškimi žeblji, pa tudi z dolgimi tesarskimi sponami. Pozneje je povezovanje potekalo v ogliščih "lesene kletke" z okroglo jekleno palico. Prostor med debli se je zapolnil s kamnom, odpornim proti zmrzali – najpogosteje z lomljencem ali debelimi prodniki. Gradnja lesenih kašt je do danes v posameznih segmentih nadgrajena, predvsem so drugačni posamezni elementi. Manjše razlike so pri izvedbi samega objekta, sicer pa je glavna razlika ta, da so se pred desetletji dela opravljala ročno, danes so številne faze gradnje izvedene strojno. Večji poudarek je na okoljevarstvenih zahtevah, saj je pomembno, da se objekt zgradi na način, ki je za okolje najbolj sprejemljiv, oziroma tako, da se kar najbolj omilijo negativni vplivi objekta.
Gradnja lesenih kašt je prepoznana kot dobra praksa urejanja vodotokov. Zanjo je značilno, da je precejna in podajna, da se lahko dobro prilagaja značilnostim terena, prav tako je cenovno sprejemljiva in povzroča majhne negativne vplive na okolje ter se zaradi uporabe lokalno značilnih materialov dobro vklaplja v krajino. Tehnika gradnje lesenih kašt je uporabna tudi v povezavi z drugimi rabami vode (turizem, rekreacija), ugodno vpliva na kakovost bivalnega okolja in ima velik kulturno-izobraževalni pomen, saj je to tradicionalna tehnika urejanja vodotokov, pri kateri se znanje prenaša prek številnih generacij.
Gradnja lesenih kašt je značilna predvsem za Alpsko in Predalpsko Slovenijo: za hudournike, gorske in hribovite vodotoke, ki jih zaznamujejo velik padec dna vodotoka, velika premostitvena zmogljivost in intenzivni erozijski procesi. Na teh vodotokih je zaradi velikega padca dna značilen velik potencial za izkoriščanje vodne energije. Tovrstni objekti so bili v preteklosti na Belci, Radovni, Tržiški Bistrici, Kokri, Sori, pritokih Gradaščice, Kamniški Bistrici, Savi idr. Lesene kašte se gradijo tudi danes in so značilna tehnika urejanja vodotokov, prisotna na številnih vodotokih – med njimi na Savi Dolinki, Savi Bohinjki, Ribnici, Kokri, Savinji, Čerinščici, številnih hudournikih (Smrečji graben, Srednji graben, Čvelov graben, Lolov graben) idr. Lesene kašte se gradijo tudi v drugih državah Evrope in sveta – predvsem so značilne za Avstrijo, Italijo, Švico in Nemčijo.
V slovenskem prostoru se za poimenovanje tehnike pogosteje uporablja izraz lesena kašta, saj se je izraz kranjska stena opustil oziroma ni zaživel, a ga danes ponovno uporabljamo prav zaradi identifikacije tehnike s prostorom (krajino/pokrajino). Prvi slovenski pisni vir z omembo kranjske stene se navezuje na idrijske klavže v letih 1879 in 1884. V nemški in avstrijski literaturi je zaslediti strokovne razlage poimenovanja tehnike, navedeno je, da se tehnika imenuje po deželi Kranjski, za katero so bile značilne tovrstne ureditve.