Brodarstvo

Danes se vozimo čez reke po mostovih in jih jemljemo za samoumevne, ob tem pa pozabljamo, da so večje in pomembnejše mostove začeli na naših tleh bolj množično graditi šele od sredine 19. stoletja. Pred tem je njihovo vlogo ob vseh večjih rekah opravljalo brodarstvo. Vzporedno z gradnjo mostov je ta nekdaj pomembna komunikacijska in prometna povezava večinoma zamrla, a se je kljub temu do današnjega časa brodarstvo ohranilo na dveh velikih slovenskih rekah – Muri in Savi. Za ohranitev sta dva vzroka. Prvi je povsem funkcionalen – brod je še zmeraj najboljša povezava med bregovoma, potrebujejo ga za prevoz pešcev, kolesarjev, motoristov, kmetov s kmetijsko mehanizacijo in ponekod tudi za prevoze avtomobilov, drugi vzrok pa je navezanosti na ta način prečenja reke, saj jo lokalna skupnost prepoznava kot svojo posebnost. Ohranjajo jo kljub nemajhnim stroškom vzdrževanja plovil ter nujne zaposlitve oseb, ki upravljajo brodove, in zahtev po varnosti ter primerni usposobljenosti brodarjev. Za brodove skrbijo in jih upravljajo zavodi in društva ter posamezni navdušenci. Brodove kot posebno atrakcijo povsod smiselno vključujejo v turistično ponudbo krajev.

Brodarstvo je prevažanje ljudi in tovora z enega na drugi breg reke z brodom, ki ga poganja rečni tok. Ob vseh večjih slovenskih rekah je imelo nekdaj velik gospodarski pomen, danes pa je živo le še na Mostecu pri Dobovi na spodnjem toku Save in na Muri v turistične namene, ponekod tudi še za gospodarske dejavnosti.

Brod je sestavljen iz dveh plitvih čolnov (moščansko 'ladij', prekmursko 'kumpov'), ki sta dolga okoli 12 metrov. Povezana sta s povezovalno in nosilno, največkrat ograjeno ploščadjo iz desk (prekmursko 'mosnic'). Brod je pripet na jekleno vrv, napeto čez reko in na bregovih vpeto z drogoma v 'škališče'. Po vrvi teče vodilo z obesno vrvjo. Sila rečnega toka omogoča brodu potovanje na drugi breg, pri čemer za usmerjanje služi krmilno veslo na zadnjem delu (moščansko 'krmán', prekmursko 'kret'). Kraj, kjer brod preči reko, se imenuje brodišče. Če vodni tok ni dovolj močan, brodnik ali brodar brod z dolgim drogom odriva od rečnega dna. Lažji vstop in izstop omogoča mostič ali predmost (moščansko 'pruka' ali 'prüka', prekmursko 'šamerli'), ki se spušča oz. dviguje glede na gladino reke. Mirujoči brod je z verigo privezan na mostič. Velikost in nosilnost broda sta odvisni od prometnih potreb in širine oziroma globine reke. Na ploščadi ali na bregu je brodnikova hišica.

Brod je bil dovolj širok, da je nanj lahko zapeljal vprežni voz s tovorom. Kasneje so ga poleg pešcev uporabljali za prevoze koles, motorjev, avtomobilov, traktorjev in druge kmetijske mehanizacije. Takšni prevozi še vedno potekajo na Muri. Ob višjem stanju vode brod dodatno privežejo ali ga potegnejo na breg. Zaradi nastalih plitvin so brodove na Muri morali seliti. Če je bil mraz in led, so jih tudi razstavljali ('razmetali'), da se ne bi poškodovali 'kumpi'.

Brodovi so bili v lasti soseske oziroma vaške skupnosti ali v zasebni lasti. Brodarsko dejavnost so nekdaj izmenjaje opravljale družine, ki so bile lastnice zemljišč, ali brodarji, ki so se s to dejavnostjo preživljali. Danes jo opravljajo zaposleni posamezniki ali entuziasti, ki imajo ustrezno znanje oz. z zakonom predpisano in preverjeno usposobljenost za upravljanje plovila. Vožnja se plača po vnaprej določenem ceniku za posamezno vrsto prevoza.

Brodovi so vozili že v rimski dobi čez Savo pri Radečah in čez Krko blizu Kostanjevice.

Brodovi so na Savi omenjeni že v srednjem veku (Trboje, Smlednik, Tacen, Črnuče, Šentjakob, Radeče, Loka pri Zidanem mostu, Kompolje, Sevnica, Brestanica, Krško, Brežice, Podgračeno, Jesenice na Dolenjskem). Od vseh deluje le še brod v vasi Mostec pri Dobovi, čeprav je bil pri Brežicah že leta 1906 zgrajen most. Brod v bližini Term Čatež je skupna last soseske in ga uporabljajo za turistične in druge gospodarske namene. Prepelje lahko do 30 ljudi hkrati.

Na Muri se od 14. stoletja omenjajo brodovi pri Podgorju, na Meleh, v Petanjcih, Krogu, Bakovcih, Dokležovju, Ižakovcih, Melincih, v Gornji, Srednji in Dolnji Bistrici, Razkrižju, Gibini in Hotizi, saj je bil prvi most zgrajen šele leta 1922 v Veržeju.

Delujejo še brodovi v Sladkem Vrhu (lastnica Občina Šentilj), Krogu (lastnica KS Krog), Ižakovcih (lastnica Občina Beltinci), Melincih (lastnica KS Melinci) in Gornji Bistrici (lastnik Martin Pozderec). Večinoma so sestavni del turistične ponudbe, še vedno pa uporabljajo brod kmetje, ki so lastniki zemljišč na štajerski strani reke.

Dejavnost je zaradi gradnje mostov postopoma zamrla tudi na Dravi, kjer so prenehali delovati brodovi v Libeličah, Črnečah, Dravogradu, Vuzenici, Radljah, Vuhredu, Breznem, Podvelki, Fali, Selnici, Bistrici ob Dravi, Dupleku, Staršah, Borlu, Zavrču in Ormožu in kot zadnji leta 1978 v Trbonjah, kjer je izpričana raba broda od 12. stoletja.

Brodovi na Kolpi so bili nekdaj pri Metliki, v Pobrežju pri Adlešičih in v Sodevcih. Slednja sta vozila do šestdesetih letih 20. stoletja. Najmanj do konca petdesetih let 20. stoletja so z brodovi povezovali tudi bregova Krke, kjer so bili že v srednjem veku brodovi pri Soteski, Novem mestu, Beli Cerkvi, Hrvaškem Brodu in pri Podbočju.