Cvetnonedeljska butara je največkrat iz določenih vrst in določenega števila šibja oziroma rastlinja povezan šop, ki je lahko okrašen s pecivom, jabolki, pomarančami, trakovi ipd. V preteklosti so ljudje v cerkvi blagoslovljenim cvetnonedeljskim butaram pripisovali posebno moč, zato so bile predvsem na podeželju pomembne celo leto. Izoblikovane so bile predstave o njihovi čarobni moči in predpisana ravnanja z njimi.

Veljale so za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi, uroki ... , pomembno vlogo pa so imele tudi pri živinoreji in poljedelstvu. Sestavne dele butar so uporabljali za zdravljenje ljudi in domačih živali ter pri obeleževanju koledarskih šeg in šeg življenjskega kroga, s pomočjo butar pa so tudi prerokovali. Po drugi svetovni vojni je sicer začela vera v njihovo čarobno moč počasi zamirati, še vedno pa jih verniki na cvetno nedeljo nosijo blagoslavljat v cerkev in tradicionalni načini uporabe so marsikje še vedno živi. Konec 20. stoletja so cvetnonedeljske butare dobile nekatere nove funkcije. Prikazi izdelovanja butar so našli svoje mesto v nakupovalnih centrih, butare se pojavljajo na velikonočnih razstavah in nastopajo kot turistični spominek in dekoracija, postale pa so tudi predmet tekmovanja.

Cvetnonedeljske butare se v različnih delih Slovenije razlikujejo glede na sestavo in obliko, različna pa so tudi njihova poimenovanja. Po obliki najbolj izstopajo ljubenske potice – figuralne butare, ki jih izdelujejo v Ljubnem ob Savinji ter okoliških naseljih, in iz oblancev izdelane ljubljanske butare. Ker so cvetnonedeljske butare največkrat izdelane iz vejevja in zelenja, jih je v muzeju težko hraniti. To je tudi razlog, da v naši zbirki prevladujejo ljubljanske butare in ljubenske potice, ki so izdelane iz nekoliko bolj trajnih materialov. Nastanek zbirke je povezan s preučevanjem izdelave cvetnonedeljskih butar v okolici Ljubljane in obeleževanja cvetne nedelje.