Vzreja čebeljih matic kranjske čebele
Kratek opis
Vzreja čebeljih matic je dejavnost pridobivanja novih matic na podlagi odbire čebeljih družin z najboljšimi lastnostmi plemenskega materiala, in sicer z odvzemom vzrejnega gradiva iz njih, z gojenjem matičnih ličink ali z oprašitvijo matic.
Utemeljitev vpisa
Slovensko čebelarstvo ima zelo bogato tradicijo. Ena izmed njih je tudi vzreja čebeljih matic. Razvoj, tehnologija in spremljanje posameznih lastnosti čebelje družine so pogoj za uspešno vzdrževanje populacije kranjske čebele. Znanje o vzreji matic se prenaša na mlajše rodove, kar spodbujata tudi Čebelarska zveza Slovenije in Kmetijski inštitut Slovenije. Čebelarji spodbujajo ohranjanje biotske raznovrstnosti kot tudi ravnovesja v naravi, saj le tako lahko zagotavljajo, da se bo naša avtohtona kranjska čebela ohranila.
Kranjska čebela, poimenovana tudi kranjska sivka, je druga najbolj razširjena čebelja rasa na svetu. V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le z avtohtono kranjsko čebelo, slovenski čebelarji pa so tisti, ki skrbijo za ohranjanje njenega izvornega genetskega materiala. Z načrtno vzrejo čebeljih matic skrbijo za genetsko čistost kranjske čebele in ohranjanje zanjo značilne mirnosti.
Matica je središče vsake čebelje družine. Njena navzočnost zagotavlja delovni zagon čebel, z izleganjem številnih jajčec pa tudi moč družine. Spolno razvita samica v družini zalega oplojena in neoplojena jajčeca in je mati vseh čebel in trotov v panju. Njena življenjska doba je od tri do pet let. Z oddajanjem feromonov prispeva k uglašenosti med vsemi člani čebelje družine, da ta deluje kot celota. Za to najbolje poskrbi mlada, rodovitna matica, ki ima vsestranske dobre lastnosti, zato čebelarji pri vzreji čebeljih družin največ pozornosti namenijo prav maticam. Vzreja čebeljih matic je dejavnost pridobivanja novih matic na podlagi odbire čebeljih družin z najboljšimi gospodarskimi lastnostmi plemenskega materiala, in sicer z odvzemom vzrejnega gradiva iz njih, z gojenjem matičnih ličink ali z oprašitvijo matic. Rodovniške matice s kontroliranjem njihovega parjenja vzrejajo tudi v plemenilnih postajah. To so stojišča na zelo odmaknjenem kraju, ki je z naravnimi ovirami ločen od drugih čebel in zlasti trotov. V odbranih družinah se v večjem številu vzrejajo tudi troti za nadzorovano opraševanje tja prinesenih matic.
Čebelar spremlja rastne lastnosti čebel delavk v posameznih družinah in ugotovitve zapisuje na panjski list. S tem izvaja osnovno odbiro v lastnem čebelarstvu in po potrebi zamenja matico v posamezni čebelji družini. To je pogoj za uspešno vzdrževanje kakovosti populacije kranjske čebele. Osnovna odbira zagotavlja ohranjanje z razvojem pridobljenih lastnosti kranjske čebele v različnih geografskih okoljih. Pri vzreji matic so cilji zagotavljanje kakovosti plemenskega materiala, spodbujanje čebelarjev k odbiri in vzreji matic ter širjenje plemenskega materiala, tudi s prodajo. Pri vzreji matic je zelo pomembno usposabljanje čebelarjev glede poznavanja čebeljih ras (predvsem vzpostavljanja in ohranjanja čiste rase čebel) ter vplivov geografskih in fenoloških posebnosti na čebelarjenje. Zaradi mirnosti kranjske čebele in uspešne dosedanje vzreje domačih in tudi tujih vzrejevalcev želijo tudi številni tuji čebelarji čebelariti s kranjsko sivko, zato raste povpraševanje po njenih maticah.
Organizacijsko in strokovno delo v zvezi z vzrejo povezano usmerjata in izvajata Priznana rejska organizacija za kranjsko čebelo, ki deluje pod okriljem Čebelarske zveze Slovenije, in Druga priznana rejska organizacija v čebelarstvu, ki deluje pod okriljem Kmetijskega inštituta Slovenije.
Do konca 19. stoletja, ko se je čebelarilo v panjih z nepremičnim satjem, so slovenski čebelarji razvili poseben sistem čebelarjenja na čebelje roje. Taki postopki so v dolgih letih odbire izoblikovali poseben tip čebel, značilnih za nekdanjo deželo Kranjsko, po kateri se imenuje slovenska avtohtona čebela. Leta 1879 ji je raziskovalec čebeljih ras August Pollmann dodelil znanstveno ime 'Apis mellifera carnica' in jo umestil v sistematiko medonosnih čebel. Z razvojem čebelarjenja in s trgovino s čebelami v drugi polovici 19. in v 20. stoletju sta se prepoznavnost in sloves kranjske čebele v evropskem prostoru utrdila. S tem so nastale razmere, ki so spodbudile vzrejo čebel za prodajo.
Od leta 1932 so v Sloveniji začele delovati plemenilne postaje za vzrejo rodovniških matic, ki so usmerile čebelarje v selekcijo morfoloških znakov pri čebelah.
Matica je središče vsake čebelje družine. Njena navzočnost zagotavlja delovni zagon čebel, z izleganjem številnih jajčec pa tudi moč družine. Spolno razvita samica v družini zalega oplojena in neoplojena jajčeca in je mati vseh čebel in trotov v panju. Njena življenjska doba je od tri do pet let. Z oddajanjem feromonov prispeva k uglašenosti med vsemi člani čebelje družine, da ta deluje kot celota. Za to najbolje poskrbi mlada, rodovitna matica, ki ima vsestranske dobre lastnosti, zato čebelarji pri vzreji čebeljih družin največ pozornosti namenijo prav maticam. Vzreja čebeljih matic je dejavnost pridobivanja novih matic na podlagi odbire čebeljih družin z najboljšimi gospodarskimi lastnostmi plemenskega materiala, in sicer z odvzemom vzrejnega gradiva iz njih, z gojenjem matičnih ličink ali z oprašitvijo matic. Rodovniške matice s kontroliranjem njihovega parjenja vzrejajo tudi v plemenilnih postajah. To so stojišča na zelo odmaknjenem kraju, ki je z naravnimi ovirami ločen od drugih čebel in zlasti trotov. V odbranih družinah se v večjem številu vzrejajo tudi troti za nadzorovano opraševanje tja prinesenih matic.
Čebelar spremlja rastne lastnosti čebel delavk v posameznih družinah in ugotovitve zapisuje na panjski list. S tem izvaja osnovno odbiro v lastnem čebelarstvu in po potrebi zamenja matico v posamezni čebelji družini. To je pogoj za uspešno vzdrževanje kakovosti populacije kranjske čebele. Osnovna odbira zagotavlja ohranjanje z razvojem pridobljenih lastnosti kranjske čebele v različnih geografskih okoljih. Pri vzreji matic so cilji zagotavljanje kakovosti plemenskega materiala, spodbujanje čebelarjev k odbiri in vzreji matic ter širjenje plemenskega materiala, tudi s prodajo. Pri vzreji matic je zelo pomembno usposabljanje čebelarjev glede poznavanja čebeljih ras (predvsem vzpostavljanja in ohranjanja čiste rase čebel) ter vplivov geografskih in fenoloških posebnosti na čebelarjenje. Zaradi mirnosti kranjske čebele in uspešne dosedanje vzreje domačih in tudi tujih vzrejevalcev želijo tudi številni tuji čebelarji čebelariti s kranjsko sivko, zato raste povpraševanje po njenih maticah.
Organizacijsko in strokovno delo v zvezi z vzrejo povezano usmerjata in izvajata Priznana rejska organizacija za kranjsko čebelo, ki deluje pod okriljem Čebelarske zveze Slovenije, in Druga priznana rejska organizacija v čebelarstvu, ki deluje pod okriljem Kmetijskega inštituta Slovenije.
Do konca 19. stoletja, ko se je čebelarilo v panjih z nepremičnim satjem, so slovenski čebelarji razvili poseben sistem čebelarjenja na čebelje roje. Taki postopki so v dolgih letih odbire izoblikovali poseben tip čebel, značilnih za nekdanjo deželo Kranjsko, po kateri se imenuje slovenska avtohtona čebela. Leta 1879 ji je raziskovalec čebeljih ras August Pollmann dodelil znanstveno ime 'Apis mellifera carnica' in jo umestil v sistematiko medonosnih čebel. Z razvojem čebelarjenja in s trgovino s čebelami v drugi polovici 19. in v 20. stoletju sta se prepoznavnost in sloves kranjske čebele v evropskem prostoru utrdila. S tem so nastale razmere, ki so spodbudile vzrejo čebel za prodajo.
Od leta 1932 so v Sloveniji začele delovati plemenilne postaje za vzrejo rodovniških matic, ki so usmerile čebelarje v selekcijo morfoloških znakov pri čebelah.