Slikar, grafik in fotograf Veno Pilon (1896 – 1970) se je rodil v Ajdovščini. Bil je sin peka, po rodu Furlana. Srednjo šolo je končal v Gorici. Imel je zelo pestro mladost, dosti je potoval in se izobraževal. Med prvo svetovno vojno je služil v avstro-ogrski vojski in precej časa preživel kot vojni ujetnik v Rusiji. Po vrnitvi domov je začel intenzivneje slikati. Potem je študiral slikarstvo v Pragi, Firencah in na Dunaju. Konec leta 1928 se je trajneje nastanil v Parizu, na umetniškem Montparnassu, in se tam seznanil š številnimi znanimi umetniki. Ustvaril si je tudi družino. Bil je znan po tem, da je rad sprejemal slovenske umetnike, kulturnike in študente, in jim je, če je bilo potrebno, po svojih zmožnostih tudi pomagal in jih usmerjal. V pariškem obdobju je doživljal ustvarjalno krizo in se je zato zatekel k fotografiji ter se z njo resneje ukvarjal. Mlada leta, rusko ujetništvo, slikarski študij, pariško in slovensko obdobje je opisal v avtobiografiji Na robu.

Zbirka Pilonovih fotografij, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, je najverjetneje nastala v letih 1922 do 1925. Fotografije so v formatu 6 cm x 9 cm in so na hrbtni strani opremljene z avtorjevimi podatki. Posnel jih je za načrtovano izdajo krajepisnega albuma Primorske, a zamisli ni mogel izvesti. Zato jih je že leta 1928 podaril tedanjemu Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Od 179 podarjenih fotografij jih je danes ohranjenih 153. Nalepljene so v posebnem albumu, ki je del muzejskega arhiva.

V avtobiografiji Na robu pravi, da je »hotel ujeti mnoge geografske, etnografske in kulturne znamenitosti, neke vrste inventar Primorske pod italijansko okupacijo«. Fotografije, ki jih hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja, so motivno zelo dobro izbrane. Nekatere odsevajo tudi v Pilonovih slikarskih delih. Žal so večkrat tehnično nezadovoljive, neostre, kar kaže, da Pilon očitno ni povsem obvladal fotografske tehnike. Sam pravi, da je fotografiral s Zeissovim Reflexom, ki je bil glasna in nezanesljiva »monumentalna črna 'kišta'«, zato je kmalu prenehal fotografirati. Hkrati poudarja pomen tega, da se je že tedaj zavedal novih časov, »tehnične dobe – ki pa je prehitro bežala mimo mene.« Lahko mu pritrdimo, saj moremo kljub slabši kvaliteti posnetkov iz njih dojeti njegova občutja in opažanja. So dragoceno pričevanje o času, ki ga je Pilon doživljal in občutil v svojem okolju, vedoč, da odhaja in se spreminja. Obdobje, ki mu je sledilo, je močno spremenilo kulturno krajino, način življenja in bivanja nasploh. Zato so Pilonove fotografije v očeh etnologa neprecenljive in neponovljive.

Ob koncu svojega življenja, leta 1968, se je Pilon vrnil v rojstno Ajdovščino in tam leta 1970 umrl. Moderna galerija mu je leta 1954 priredila razstavo grafik, risb in fotografij, leta 1966 pa retrospektivo. V letu 1992 je bil v Pilonovi galeriji predstavljen tudi kot pariški fotograf in leta 2002 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani celostna retrospektivna razstava njegovih del, ki je med drugim zajela tudi pomemben del njegovega fotografskega opusa. Tedaj so bile razstavljene tudi fotografije iz albuma, ki ga hrani SEM. Na podlagi donacije, ki jo je avtorjev sin Dominique namenil Ajdovščini, so leta 1973 ustanovili Pilonovo galerijo, ki ima tako največjo zbirko njegovih del, od olj do risb in fotografij.