Zbirka jarmov – teh "praorodij", pripomočkov za vpreganje goveje živine, povečini v celoti izdelanih iz lesa (pri posameznih tipih tudi z določenimi kovinski deli), predmetov z zgodovino »dolgega trajanja«, ki so bili vsaj do zadnje četrtine preteklega stoletja uveljavljeni v vseh slovenskih regijah – šteje sto sedemindvajset primerkov: oseminosemdeset je dvojnih in devetintrideset je enojnih jarmov različnih regionalnih tipov.

Zaokrožata jo dva volovska komata, modelček enojnega jarma, štirje jarmi modeli – igrače, štirje jarmi spominki, poleg vseh navedenih pa tudi tri goži in dve deski z modelom za oblikovanje kamb. Zbrane predmete zgovorno dopolnjuje šestinsedemdeset terenskih risb in obsežen fond fotografij.

Stoletno zgodovino kolekcije zamejujeta leto 1912, ko sta bila kot njeno seme Kranjskemu deželnemu muzeju v Šiški podarjena bogato krašena dvojna kambasta vihrova jarma, in leto 2012, ko je zbirko sklenil v kraški vasi Merče podarjeni komát, inovativno izdelan enojni kambast vihrov jarem. Kolekcija se je drugače najopazneje povečala v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja, v obdobju muzejskih terenskih raziskovanj tako imenovanih Orlovih ekip.

Glede na regionalno tipologijo so v zbirki najštevilčnejši tako imenovani "mediteranski jarmi" – kambasti vihrovi jarmi z osrednjeslovenskega in z mediteranskega etnološkega območja, v manjšem številu so zastopani igóji – ovratnikasti, rožičkasti in paličasti zatilni jarmi z alpskega območja, ter tako imenovani "slovanski jarmi" oziroma telége – okvirasti vihrovi jarmi s panonskega območja.

Vsi sodijo v obe temeljni obliki jarma v evropskem kulturnem prostoru in drugod: jarem za vleko z glavo (angleško head yoke, nemško Genickjoch, Stirnjoch, francosko joug de tête, de nuque) oziroma zatilni jarem, ki mu je na Slovenskem mogoče določiti štiri tipske različice, in jarem za vleko z vratom (angleško withers yoke, nemško Widerristjoch, francosko joug de garrot) oziroma vihrov jarem, prav tako s štirimi tipskimi različicami na Slovenskem.

Z bogato tipsko raznovrstnostjo, s svojskostjo posameznih tipov ter obenem z njihovo privlačno primerljivostjo, sodi zbirka jarmov Slovenskega etnografskega muzeja v evropskem okviru nedvomno med najpomembnejše zadevne zbirke. Poleg njene tipološke pričevalnosti pa se kakovost in mikavnost zbirke razkrivata še posebej v "nemi govorici snovnega", in sicer o razmerjih med ljudmi in delovno živino ter med ljudmi v odnosu do delovnih živali. Tako je na primer na površini jarmov mogoče na podlagi načinov in izvedbe krašenja prepoznavati osebne tipe individualnih izdelovalcev; vanjo vrezane inicialke ponavadi sporočajo gospodarja vprežne živali ali volovskega para, vrezane letnice čas nastanka posameznega jarma; izvedeni zaščitni simboli, najpogosteje raznovrstni križi, pa s svojo lego razkrivajo ali naj bi varovali obe živali ali le eno, vodilno.

Ustrezno zgovorna so tudi nema pričevanja tvarine jarmov: o premišljeni izbiri lesa, o njegovi obdelavi (gladkost ovratnikov), o pomenih obdelave z ognjem (manjša teža, povečanje trdnosti) in o vseh zadevnih znanjih. Še posebej mikavna pa je povednost sledi rabe: o silah vlečne moči, o prelaganju teže dela na močnejšo žival in o ohranjanju oziroma vzdrževanju poškodovanih jarmov z okovanjem (zavoljo njihove kakovosti ali cene). Na jarmih iz muzejske zbirke je mogoče, poleg drugega, odkrivati tudi vidne znake skrbi za delovno živino, o čemer prepoznavno pričajo vrezani zaščitni simboli, na počenih mestih s krpo ovite kambe, skrbno zglajeni ovratniki, tehtna izbira lesa in teža jarmov …

Mag. Inja Smerdel