Rado Kregar je bil arhitekt, scenograf in publicist. Po končani realki je v letih 1913 do 1919 študiral stavbarstvo na tehnični visoki šoli na Dunaju. Potem se je zaposlil kot profesor na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, obenem pa je poučeval geodetsko risanje na ljubljanski univerzi.

V svoji karieri je bil tudi upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani, predavatelj arhitektonskega oblikoslovja, honorarni arhitekt in projektant ter stavbni vodja pri Južni železnici. O gradnji bivališč je napisal več priročnikov: Naš dom I–III (1934–1937), Naše stavbno gradivo (1946), Naš kmečki dom I-II (1946), Naš kamen I–II (1947) in Naš les I–II (1952, 1956). Te knjižne izdaje izpričujejo Kregarjevo zanimanje za domačo kmečko arhitekturo. Med njimi sta za etnologijo zlasti pomembna priročnika Naš kmečki dom, v katerih ponuja smernice za prihodnje oblikovanje bivalnih in gospodarskih poslopij na podeželju po drugi vojni. Iz zbirke fotografij o stavbarstvu, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej, je razvidno, da se je Kregar zanimal za kmečko in podeželsko arhitekturo nasploh. Na njih je opaziti izjemen občutek za fotografiranje stavb v povezavi z življenjem ljudi in naselij.

S fotografij razbiramo značilnosti domov različnih slojev prebivalstva, ponekod skupaj z gospodarskimi poslopji, ter umestitev stavb znotraj naselja. Pri tem lahko opazimo številne detajle, ki so bili značilni za takratni prostor in čas ter so zaradi spremenjenega načina življenja že zdavnaj opuščeni in pozabljeni. Zanimiva so tudi pričevanja o takratnem vsakdanjem oblačilnem videzu, o okolici bivališč ter o raznih kmečkih in gospodarskih dejavnostih.

Kregarjeve fotografije so tako dragocen dokument življenja kmečkega prebivalstva v začetku 20. stoletja. Zbirka Kregarjevih fotografij je prišla v Slovenski etnografski muzej že pred drugo svetovno vojno. V tem času si je muzej, ustanovljen leta 1923, prizadeval zbrati čim več dokumentarnega gradiva o stavbarstvu iz različnih delov takratnega slovenskega ozemlja z odkupi in donacijami. Ena izmed takih pridobitev je tudi nekaj več kot sto osemdeset Kregarjevih terenskih fotografij s pripadajočimi negativi na steklu. Domnevamo, da jih je bila večina posnetih v dvajsetih letih 20. stoletja, čeprav je v zbirki le devet datiranih fotografij z letnico 1926. Posnetki so bili narejeni na Gorenjskem, na Notranjskem in Dolenjskem, nekaj tudi v Prekmurju, na Štajerskem, v Beli krajini in na Koroškem.

Ker je Kregar z njimi zaobsegel tolikšen del slovenskega ozemlja, bi bilo mogoče sklepati, da je imel z njimi še kakšne druge namene, a mu jih ni uspelo uresničiti.