Joža Kozak se je rodil 27. februarja 1895 na sv. Petra cesti (današnja Trubarjeva ulica). Njegov oče je bil mesar in posestnik, mama pa gospodinja. Šolanje je začel na 1. ljubljanski deški šoli. Leta 1906 se je vpisal na II. državno gimnazijo, kjer je izkazal mnogo zanimanja za naravoslovje in telovadbo. Tri leta kasneje se je pridružil Sokolskemu društvu. Leta 1910 je nadaljeval šolanje na učiteljišču. Kot Sokolovec je leta 1911 nastopil na I. velikem zletu v Pragi, kjer je dosegel 90,40% vseh možnih točk.

Maturiral je leta 1914, tik pred začetkom 1. svetovne vojne. Leto kasneje je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in poslan na rusko fronto. Tam je bil avgusta 1916 lažje ranjen in zajet, nato so ga prepeljali v bolnišnico v Moskvi. Zatem je bil skupaj s preostalimi zajetimi vojaki premeščen v Sibirijo na prisilno delo. V pismu, ki ga je leta 1917 poslal očetu, je zapisal, da veljajo za Slovane in s tem tudi za 15 Slovencev v taborišču manj stroga pravila kakor za Nemce, v skladu s tedanjim panslavističnim razpoloženjem. Ob koncu vojne se je znašel med vojnimi Dobrovoljci v polku Matije Gubca, ustanovljenem leta 1918 v Novosibirsku. Miniti sta morali še dve leti, preden sta čezoceanki Himalaya in Kildonan Castle odpluli iz Vladivostoka in po dvomesečni plovbi domov pripeljali približno 1500 jugoslovanskih vojakov, med njimi tudi Kozaka.

Leta 1920 je nastopil v službi učitelja telovadbe na državni realki v Ljubljani, kjer je poučeval dobrih trideset let. Leta 1921 je v Zagrebu opravil še dodatni izpit za učitelja gimnastike. Ponovno se je začel udejstvovati pri dejavnostih in nastopih Sokolovcev, pridružil se je pa tudi Turistovskemu klubu Skala, ki je deloval na področju gorništva, smučanja, izobraževanja in kulturnega udejstvovanja. Najverjetneje se je prav v klubu Skala prvič dodobra seznanil s fotografijo ter se zaljubil v gorništvo in smučanje.

Leta 1923 se je poročil z učiteljico Ljudmilo, rojeno Seljak. Dve leti zatem se jima je rodila hči Vlasta, šest let kasneje Marija. Premoženjske razmere so družini omogočile selitev v meščansko stanovanje na Poljanskem nasipu, kjer si je Joža v kopalnici uredil temnico in tam obdeloval ter razvijal svoje fotografije. Sam in z družino si je privoščil več potovanj: l. 1928 v Prago, l. 1931 v Črno Goro, l. 1932 v Dubrovnik in l. 1933 v Srbijo in Makedonijo. Leta 1935 je opravil tečaj za inštruktorja smučanja in do vojne na Gorjušah mlade učil tega porajajočega se športa.

V 30-ih letih je izšlo 17 turističnih zvežčičev in brošur, v katerih se pojavijo njegove fotografije. V tem obdobju se je s svojimi deli udeležil tudi dveh razstav, in sicer 1. mednarodne razstave fotografske umetnosti v Ljubljani leta 1934 ter 1. razstave jugoslovanskih fotografov-amaterjev v Beogradu leta 1936, kjer so v oddelku Turistična fotografija z zlato plaketo nagradili Kozakov prispevek.

Leta 1930 je na učiteljišču v barakah šolske poliklinike kot pionir v tedanjem slovenskem prostoru začel s prvimi poizkusi ortopedske telovadbe. Zaradi pomanjkanja izkušenj se je izobraževal na več evropskih klinikah. Njegova prizadevanja so zamrla s kulturnim molkom. Leta 1944 je slaba dva meseca preživel v priporu zaradi suma širjenja politične propagande.

Takoj po vojni so mu ponudili mesto direktorja ljubljanskega učiteljišča, a je funkcijo zavrnil zaradi pogojevanja z včlanitvijo v Komunistično partijo. V letih, ki so sledila, je njegovo veselje do fotografiranja zastajalo na račun poklicne kariere. Poleg profesionalnega medicinskega dela je nekaj let poučeval nemščino in ruščino na tedanji Policijski akademiji na Igu in lektorsko pregledoval zunanje korespondence podjetja Metalka. Na drugi strani se je skrhalo njegovo zakonsko življenje in leta 1950 se je navezal na drugo žensko, Hildo. Med leti 1949 in 1958 sta si napisala debelo korespondenco ljubezenskih pisem. Leta 1951 je zapustil šolsko delo in se v celoti posvetil delu na šolski polikliniki.

Joža Kozak in 30 let mlajša Marija Hilda, rojena Švegelj, zaposlena pri Telekomunikacijah Pržanj, sta se leta 1961, nekaj mesecev po razvezi Kozakovega prvega zakona, poročila. Kozak je bil v pokoju od leta 1961. Svoj čas je preživljal ob družini (hčeri sta mu rodili štiri vnuke) in na potovanjih skupaj z ženo. Potovala sta po Evropi pa tudi v ZDA, kjer je živel Hildin bratranec in njegova hči. Umrl je 4. oktobra 1977 pri starosti 82 let.

(Povzeto po: Simončič, J. Fotografija Jože Kozaka. Seminarska naloga. Ljubljana: Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2012.)

Fond fotografij Jože Kozaka v dokumentaciji Slovenskega etnografskega muzeja obsega 876 fotografij. Fotografije je Kozak tematsko razdelil v osem albumov in jih opremil z osnovnimi podatki. V njih so zajete predvsem fotografije iz Rusije in številnih potovanj, spominske fotografije družine ter fotografije pokrajin in športnih aktivnosti.